»Ko začneš peti, / je petje. / Marsikaj / preneseš vanj, / marsikaj prinese vate …«

»Veliko sanjam. / Starša ne vesta, o čem. / Jaz vem, pa ne znam povedati.«

»Kar je vrezano, je razporejeno po spominu / kot stalna razstava pred spanjem, / na ogled, ko se stemni pred očmi.«

»Ko sem bil zadolžen za razdeljevanje malice, se je zgodilo, da je niso pojedli. Ali pa ko se me je kdo dotaknil v šoli, se je hitro tekel umit pod pipo.«

»Marsikateri privatnik, ki pride sèm delat, pravi: – Hvala bogu, da ni signala! Imam vsaj mir. A za nas je to povezava.«

»Ta ujma je razdejala zemljo, odprla je strašne rane v naravi, ampak odprla je tudi človeška srca.«

»Bilo je strašno, ja, lahko bi bruhal od ogabnosti ... v glavi sem cutil skeleco luknjo...«

»Če je poezija govoreča, vpijajoča, kričeča, pojoča ali šepetajoča škatla globoko v meni, poskušam najprej slišati ta glas...«

»Glasba vsaj zame intenzivna fizična izkušnja, ne samo ko jo izvajam, temveč tudi poslušam.«